Omemba: Mitja Ficko

»Avtorjeva kontinuiteta slikarske prakse pa se nakazuje tudi v obravnavi motivov gobic in ptic, toda tokrat v še bolj reducirani barvni in pripovedni paleti.«

»Zgodi se nekakšna kompresija tega dvojega. Kompresija, ki pa vseeno ni stisnjena, kaj šele pomanjšana.«

»Še vedno 'vse preveč stvari za eno sliko'. Ko jih gledam naložene, se sprašujem, kako bodo na koncu te slike bivale skupaj, ker prej ni prostora, da bi jih preverjal. Pa si rečem, to ni več moja težava, moje delo je opravljeno, naj se zmenijo same.«

»Pomemben del tega je dialektika med nastajanjem – materializacijo in izginjanjem – dematerializacijo predmeta ali prizora, in ne toliko njegova končna, statična uprizoritev. Skratka: proces abstrahiranja snovnosti in njegova hrbtna plat, tj. proces formalizacije in konkretizacije.«

»Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem mogoče rešitve na tablici, kar me zelo zabava.«

»Ko delam sliko, sem fizično in psihično zelo dolgo z njo, zato mi ni vseeno, s katero podobo se družim in o njej razmišljam … Če se že z nekom družim, si sam izberem, s kom, in prostor, s katerim se želim družiti.«

»Mislim, da se zaradi tega najin proces dela sam vzpostavil. Jaz sem v večini stvari nastavljal in Marko je vskakoval noter in plemenitil, doslikoval, vnašal nove elemente itd.«

»Ne zanima me razstava, hočem sestavo.«

»Sliki Šola letenja I in II sta sliki talenta. A zgolj talent je zmeraj premalo. Če talenta ne gojimo, ne vadimo, ne razvijamo, bo zamrl. In potem je tu največja temna slika Bonaca.«

»To je slika pacienta. V bistvu je vse skupaj skrajno 'angažirano', čeprav ne deluje tako, ker je sporočilnost obrnjena navznoter, v posameznika, v individuum, naravnost v srce, kdor ima odprtega, in ne navzven k množicam.«

»Pričakovanje in neobičajnost, natopljena s presenečenjem, ki ga ponujajo dotik, stik, povezava, prepletenost, tudi različno gibanje čopičev, različni ritmi prstov in rok, tudi premikanje celotnega telesa dveh slikarjev, nenadoma postaneta svet umetnosti onkraj vsakdanjega ustvarjanja. To so posebni trenutki, tisti čas in prostor redkeje najdenih izkušenj in redkeje najdenih izzivov.«